SEM KOLESAR, GORSKI KOLESAR – 1/2

Odprimo oči in recimo:

“Je suis Vététiste.”
v prevodu
“Vsi smo gorski kolesar.”

(1. del)

Srečanja

V soboto se je prijatelj vrnil s popoldanskega pohoda in mi začuden pripovedoval o njegovi izkušnji na poti na Orle. Bil je lep sončen dan. Z avtom se je pripeljal na Sv. Urha, od tam pa se je po grebenu odpravil proti vrhu. Na poti skozi gozd je ves čas srečeval kolesarje, ki so v skupinah po 2 ali 4 švigali mimo njega. Glede na njihovo razigranost, hitrost in nepreglednost poti, ga je občasno skrbelo za svojo varnost. Zaradi boljšega občutka, se je večkrat, kar sam umaknil s poti. Vso pot navzgor je bil pozoren na najmanjši zvok koles, da se je lahko pravočasno umaknil. Čudil se je frekvenci kolesarjev in se spraševal ali je zašel na kakšno od označenih kolesarskih poti. Iskal je označbe, a ni našel nobene. Ker je vedel, da sem tudi sam kolesar in se ukvarjam s problematiko trenutnega stanja, se je obrnil name.

Družinski sprehod po gozdu.

Najprej sem preveril potek njegove poti. S pomočjo PZS mape planinskih poti sem ugotovil, da se ni povzpel po planinski poti, temveč po uhojeni, nemarkirani stezi skozi gozd. Po tej poti sem večkrat hodil tudi sam, dobro jo poznam. Pot je zaradi svoje nezahtevnosti in blagega vzpona priljubljena pot za družine, gobarje in ostale nezahtevne pohodnike, ki se želijo sproščeno povzpeti na vrh in uživati v ambientu narave. Ker mi zemljevid planinskih poti ni ponudil odgovora, sem preveril še potek STKPja in ugotovil, da ta po tem delu hriba ne poteka. Nazadnje sem stvari preveril še v aplikaciji Trailforks, ki je priljubljena med gorskimi kolesarji 2. Aplikacija je pokazala, da je na tej poti vrisan enostaven kolesarski spust, označen z zeleno barvo. Hitro mi je bilo jasno v čem je stvar, obenem pa se mi je zastavilo nekaj vprašanj, ki jih želim deliti z vami.

Priljubljenost gorskega kolesarstva

V zadnjih letih priljubljenost kolesarstva skokovito narašča. V letošnjem letu so bila vsa kolesa letnika 2020, že spomladi, skoraj popolnoma razprodana. Celo izbira rabljenih koles je bila slabša od preteklih let. Drugo leto in v bodoče, lahko pričakujemo podoben trend. Kombinacija dvojne zmage na Tour De Francu, tretje mesto naše spustašice Monike Hrastnik v Leogangu in omejitev potovanj zaradi COVID-19 so nadvse plodovita podlaga za popularizacijo rekreativnega kolesarstva. Če v to enačbo dodamo še dostopnost kvalitetnih koles in priljubljenost e-koles med starejšimi, bo takšnih primerov srečevanja pohodnikov, gobarjev, družinskih izletnikov in kolesarjev v prihodnje le še več.

Planinci s kolesi.

Kolesarska Slovenija

Povrhu vsega, pa se Slovenija že nekaj let trži kot zelena kolesarska destinacija!? Potencial ima sicer odličen. Glede na kratke, mile zime, finančne težave smučarskih središč, splošno narodno priljubljenost gora, geografsko razgibanost terena, željo po razvoju trajnostnega turizma, ohranjanju naravne in kulturne dediščine, razvoju podeželja, oživljanju lokalnih skupnosti je ideja sicer dobra. To kaže tudi praksa nekaterih pilotnih projektov, ki so lepo zaživeli, toda zdi se da na nivoju širše skupnosti, še vedno ni enotnega konsenza ali si razvoja gorskega kolesarstva resnično želimo. V ideji sicer vsaka stran pravi, da vidi smiselnost in velik potencial, a redki razmišljajo onkraj zadovoljitve svojih potreb znotraj trenutnega zakonskega okvirja. Tako ostajamo brez skupne vizije, brez razumevanja pomembnosti povezovanja, brez konstruktivne komunikacije  in brez usklajenega načrta. Delujemo vsak za sebe, brez možnosti za premik zatečenega stanja.

S kolesi po vrhovih.

Kje voziti

Zakonsko gledano je moj prijatelj, kot pohodnik, imel vso pravico hoditi po tej poti, medtem, ko so kolesarji s spuščanjem po stezi jasno kršili zakon. Na tem mestu ne želim izpostavljati kolesarjev kot grešnih kozlov, saj je problem kompleksnejši. Zakon namreč dovoljuje vožnjo s kolesom le po cestah, ki so del prometne infrastrukture in vožnjo po makadamskih gozdnih cestah. Gorsko kolesarjenje je tako s trenutnim zakonom, dobesedno in metaforično postavljeno na cesto!

Vožnja s kolesom po stezah v naravi je dovoljena le na redkih terenih, kjer so se graditelji prebili skozi birokratski aparat zavoda za gozdove, zavoda za varovanje narave, izdelavo vse potrebne dokumentacije in pridobili vsa potrebna dovoljenja za ureditev gozdnih stez namenjenih izključno kolesarjem. V kolikor gre za stezo na državnih parcelah je to še nekako izvedljivo, ker pa je slovenski gozd 76% v privatni lasti, 21% v lasti države in 3% vlasti občin, so graditelji obsojeni na le s čudežem dosegljiv, redki blagoslov privatnih lastnikov parcel. Da je smola še večja so hriboviti tereni pogosto parcelirani pravokotno na naklon terena, tako da steze za spust sekajo ogromno število privatnih parcel. Tudi sami imamo v klubu izkušnjo s pridobivanjem soglasij za lokalno 1 km dolgo stezo, ki preči več kot 85 parcel, ki so v lasti več kot 120 lastnikov. Za legalizacijo moramo pridobiti 100% soglasje vseh lastnikov! Zdi se misija nemogoče, a odločeni smo, da stvari izpeljemo do konca.

Gozdne enoslednice.

Druga možnost za vzpostavitev poti namenjene gorskim kolesarjem je preko PZSja in predloga za dvonamensko rabo že registriranih planinskih poti, pri čemer sicer odpremo dodatno možnost za vožnjo s kolesom v naravi, vendar gre v tem primeru bolj za zasilno rešitev, ki pa je najenostavnejša znotraj trenutnih zakonskih okvirjev. Željeni cilj gorskih kolesarjev je namreč več namensko urejenih enoslednic po tehnično zahtevnejših terenih, namenjenih izključno njim. Kljub temu vzpostavljanje dvonamenskih poti in registracija kolesarskih poti preko PZSja ni zanemarljiva možnost, saj omogoča najhitrejšo opcijo za razvoj  turističnih produktov, promocijo gorskegakolesartva in približevanje te vrste rekreacije širši množici. Preko PZSja je možna tudi registracija steze namenje izključno kolesarjem, a je v tem primeru proces pridobivanja dovoljenj, podvržen enakim birokratskim zapletom kot, če to počnemo sami v lokalni skupnosti.

Turnokolesarska pot registrirana pri PZS.

Tretja možnost za vzpostavitev terenov za vožnjo gorskih koles pa so bike parki, ki nastajajo predvsem v smučarskih središčih, ki skušajo podaljšati sezono in tako izkoristiti svojo obstoječo infrastrukturo. Bike parki se gradijo predvsem na terenih v lasti občin in lokalnih upravljalcev, ki se zavedajo razširjenosti gorskega kolesarstva in potenciala za razvoj kraja, ki ga takšna ponudba prinaša. Parki so priljubljena destinacija mlajše populacije, saj ponujajo užitke hitre vožnje po varno urejenem terenu. V kolesarsko naprednejših občinah poleg bike parkov gradijo tudi spretnostne poligone in pumptracke, ki kot pridruženi ali samostojni objekti ponujajo dodatno površino za rekreacijo kolesarjev. Večja razširjenost bike parkov in dodatno vlaganje občin v gorskokolesarko infrastrukturo je vsekakor smiselna, saj prinaša veliko tako investitorjem kot gorskim kolesarjem, žal pa ne rešuje problema kolesarskega izletništva po lokalnem hribovju.

Gorski kolesarji se razumemo kot pohodniki na kolesu, kot enakovredni obiskovalci narave, ki smo namesto čevljev z grobim podplatom obuli profilirane gume. Primarno okolje v katerem se gorskokolesarski duh najbolje počuti je enosledna steza sredi prvobitne narave. Tu je doma in tu je odraščal. Z razvojem gorskega kolesarstva kot športne panoge pa je svoj izraz našel tudi v številnih disciplinah, ki se uvrščajo v družino gorskokolesarskih športov oz. iz njega izhajajo. Bike parki so v tem smislu bližje tekmovalnemu duhu športnih disciplin kot pa prvobitnemu avanturističnemu duhu kolesarskih doživetij v naravi.

Leteči užitki v bike parku.

Borba za pravico

Pohodniki se na svojih pohodih nujno srečujejo s kolesarji. Včasih zmedeni sredi gozda, ne vedo več kje lahko še varno hodijo, zato kličejo nadzorne službe, da poskrbijo za kaznovanje prekrškarjev. Kolesarji se skušajo umakniti, si zgraditi svoje steze, a zaradi težavne legalizacije raje poprimejo za orodje in si v nekaj dneh uredijo zavidljiv teren, ki jim nudi obilo veselja, druženje s prijatelji in sprostitev na kolesu. Lastniki gozdov so pohodniških stez sicer vajeni in naklonjeni, zdijo se jim nekaj povsem normalnega in nemotečega, kolesarske pa se jim zdijo prevelika noviteta, da bi jih lahko razumeli v kontekstu novega tipa pohodništva in pri nas tako udomačenega planinarjenja. Lokalne skupnosti zahtevajo svojo zakonsko pravico in bentijo zaradi nelegalnih gradenj kolesarskih stez in poligonov, ki brez soglasja rastejo v njihovih domačih hostah. Nihče jim ne predstavi širše slike, nihče jih ne povabi h pogovoru o možnosti razvoja njihovega kraja, ki bi imel številne prednosti za vse.

Čudoviti ambienti gozdnih stez.

Namesto dolgotrajnega prepričevanja lokalne skupnosti o smiselnosti ureditve stez, pridobivanje soglasij nepopustljivih lastnikov, ki v svoji hosti ne dovolijo povsem neškodljivih sprememb, gorski kolesarji, svoj čas, preživljajo za druženje s somišljeniki, s katerimi si delijo GPX sledi neobljudenih terenov za naslednjo divjo avanturo. Utrujeni od nesmiselnosti zakonskih določil se “uporniško” vozijo po gozdnih stezicah, vsako srečanje z mimoidočim pa jim predstavlja potencialno težavo, saj jim vsak lahko žuga v imenu zakona. Vsak gozdni sprehajalec nam lahko pove, da ne spadamo sem, da smo “outsiderji”. In to se človeka prime. Vživi se v to vlogo in si reče: “Kakšen nesmisel. Nas tako nihče ne posluša. Pa boli tudi mene za njih in butasti zakon!”

Tehnično zahtevna vožnja po gorskih grebenih.

Država občasno napne svoje mišice z izvajanjem strožjega nadzora na priljubljenih kolesarskih spustih, da bi dokazala kako ima pri urejanju zakona ona zadnjo besedo. Akcijsko razpošlje trume policistov, gozdnih inšpektorjev, logarjev, čuvajev narodnih parkov, lokalnih šerifov ter drugih prostovoljnih rezervistov, da ujamejo nepridiprave, jim spišejo gore prekrškovnih listkov, jih mastno oglobijo. Tako nesmiselno porabi svoj čas, za ustavljanje roja kolesarjev, v stilu “zvijem časopis, pa navali na sršenje gnezdo”. Bomo že pokazali tem kolesarskim neposlušnežem.

Takšen odnos med souporabniki gozda ne prinaša nič dobrega. Odnosi so napeti in pogosto se še zaostrijo, v najboljšem primeru pa se ne premaknejo nikamor. Letos je bilo kar nekaj primerov, ko so “neznani” storilci, z namenom preprečitve vožnje s kolesom v naravi, nastavljali na gozdne poti nevarne fizične ovire. Postavljali so jih ob meje bike parkov, na pohodniške poti in gozdne steze ter s tem ogrožali zdravje vseh obiskovalcev gozda. Takšna dejanja na nož so povsem nedopustna in niso način za reševanje problemov. Enostranske akcije so dolgoročno neučinkovite, saj zaostrujejo odnose med stranmi in onemogočajo ploden dialog. Vsaka nesmiselna represija ali jemanje zakona v svoje roke vzbudi le še večje nasprotovanje druge strani. Takšen model sobivanja je nezmožen napredka, saj ga hrani jeza in preziranje potreb ostalih členov v enačbi. Vsi proti vsem, brez vsakega učinka.

Mišice na delu.

Kolesarske trgovine

Pri urejanju problematike gorskih kolesarjev ne moremo mimo trgovcev, ki se vse premalo zavedajo svoje vloge. Pogosto zgolj preštevajo denarce od prodaje gorskih koles in servisnih storitev, ne zanimajo pa se za širši vpliv, ki ga imajo med ljudmi kot promotorji gorskega kolesarstva. Kupci iz trgovine kot po tekočem traku odvažajo gorska in e-kolesa, kar pomeni, da trgovci ustvarjajo novopečene gorske kolesarje, ki pa za vožnjo s svojimi kolesi nimajo primerne infrastrukture.

Za gradnjo gozdnih stez, učenje veščin in etike gorskega kolesarstva, po večini skrbijo lokalni klubi in njihovi graditelji stez. Le redki trgovci pa so pripravljeni del svojega dobička donirati klubom in graditeljem, saj jim nekaj procentov več zaslužka očitno pomeni več kot podpora razvoja lokalnega kolesarstva. Ne zavedajo se kako zelo lahko pomagajo kolesarski skupnosti, žal pa tega tudi ne razumejo kot svojo odgovornost.

“Jaz samo prodajam.”

Donosnost svojih trgovin razumejo kot posledico izključno lastnega dela in ne kot posledico ostalih deležnikov kolesarske skupnosti, zato jih podpora lokalnim klubom, graditeljem in drugim, ki skrbimo za gorsko kolesarstvo, pogosto ne zanima. Skrivajo se za opravičilom, da oni le prodajajo gorska kolesa in ta niso prepovedana, kje ga bo kdo vozil in ali bo z njim kršil zakon pa ni njihova stvar. Vsekakor je zakonsko gledano to res, a zakon nikoli ne skrbi za razvoj, temveč skrbi le za minimalni standard urejanja nekega področja. Za kaj več je potreben etični kodeks, ki ga lahko goji le tisti, ki mu je resnično mar.

Takšni trgovci so redki. Morda se v prihodnosti stvari spremenijo in prepoznajo svojo vlogo v skupnosti ter prevzamejo svoj del odgovornosti. Morda jih lahko v prihodnosti tudi mi kot potrošniki vzpodbudimo. Izbirajmo in podpirajmo trgovce, ki vlagajo denar v razvoj lokalnega kolesarstva in ne skrbijo le za svoj finančni dobiček.

Prostovoljci na delovni akciji.

Neučinkovitost zakona

V splošnem moramo gorski kolesarji vedeti, da so zakonske določbe vedno mišljene kot osnovni okvir, znotraj katerega je potrebno iskati praktične rešitve. Zakonodajalci pa se morajo zavedati, da je vsak dober zakon potrebno implementirati v življenje. Šele aplikacija zakona v prakso nam pokaže ali je res dober. Zakon začrta smernice za urejanje prakse, toda brez urejene prakse ostaja mrtva črka na papirju in je sam sebi namen, saj ne služi nikomur. Ljudje smo tisti, ki spravimo zakon v prakso, ki ga živimo in potrjujemo njegovo legitimnost. Dober zakon namreč učinkovito rešuje dejanske težave med ljudmi in to je tudi njegova primarna naloga.

Trenutno veljavni zakonski akti so tako oddaljeni od praktičnih težav, da jih nihče dosledno ne upošteva. Zakon je tako neživljenjski, da ga večina gorskih kolesarjev niti ne poskuša upoštevati. Nekateri neinformirani, pa ga nevede kršijo na popoldanskem spustu po lokalnih gozdnih stezah. V kolikor bi hoteli zakon dosledno upoštevati, bi svoja gorska kolesa, vozili le po cestah in kolesarskih parkih, kar pa ni njihov namen. Celo zakonodajalci na nek način nevede pritrjujejo neživljenjskosti zakona, saj so povsem nemočni, da bi z represijo kazni uspeli ustaviti kolesarski obisk v naših gozdovih ter omogočili sprehajalcem varno hojo po gozdnih stezah in zaščitili naravo. V čem je potem sploh smisel takšnega zakona? Nobena stran namreč ne more izpolnjevati svojih zahtev.

#VsiSmoGorskiKolesar

<tukaj beri dalje – 2. del>

Popoldanski izlet po lokalnem hribovju.

 

1 Naslov članka je vzet iz naslova knjige “Sem kolesar, gorski kolesar”, ki jo je napisal legenda slovenskega gorskega kolesarstva Gorazd Stražišar.
2 Izraz “gorski kolesar” uporabljam v smislu prevoda angleške besede “mountainbiker”, ki označuje prvotno obliko te dejavnosti. Z izrazom je torej mišljena prvobitna oblika tega športa. Kasneje je v slovenskem prostoru prišlo do delitve in se je ta izraz rezerviral za poimenovanje tekmovalnih gorskokolesarskih športov, za planinstvo na kolesu, pa se je uveljavil izraz “turno kolesarstvo”. Izraz “turno kolesarstvo” se mi zdi ustrezen, saj dobro opiše naravo rekreativne dejavnosti planinarjenja na kolesu. Sam sem mnenja, da bi moral izraz “gorsko kolesarstvo” ostati rezerviran kot nadredni pojem za poimenovanje celotne družine športnih aktivnosti, ki so iz njega izšle, za tekmovalne aktivnosti, ki pa so le del palete gorskega kolesarstva uporabiti izraz “tekmovalno gorsko kolesarstvo” in “tekmovalne gorskokolesarske discipline”. S tem bi pri poimenovanju stvari ostali zvesti izročilu gorskokolesarkega duha, ki je skupen vsem tem aktivnostim.

#JeSuisVetetiste #OdprimoPoti #razmisljanja #semkolesar #gorskikolesar #vsismogorskikolesar #zakonodaja #turnokolesarskepoti

Nakupovalna košarica
Scroll to Top